Svet v vzvratnem ogledalu

Dejstvo, da se v tem trenutku nahajam v Podkraju in ne v New Yorku, ne spremeni ničesar glede bistva mojega obstoja. Prav tako ni preveč pomembno, da je na koledarju zapisana letnica 2008, ki označuje zgolj del zaporedja v nekem namišljenem štetju. Tako prostor, kot čas, sta samo dve dimenziji, ki nam pomagata obstajati v materialnem svetu, v smislu našega duhovnega bivanja, pa nam samo otežujeta čutiti in spoznavati Resnico.
Po drugi strani pa nam ravno ti dve dimenziji omogočata, da smo lahko razmišljujoča bitja in nam pomagata pri komunikaciji, saj le-ta brez njiju ne bi bila možna. Le redko pa se zavemo, da smo zmožni tudi drugačne komunikacije, ki poteka samo na duhovni ravni, brez čutil in izven okvirov besednih zvez. Seveda smo ves naš obstoj tako močno podredili vsem materialnim okvirom, da se našega duhovnega obstoja le redko zavemo, kaj šele da bi poskušali občasno eksistirati le (ali tudi) na duhovnem nivoju.
Ampak včasih je vendarle nujno popolnoma izklopiti vsa naša običajna zaznavanja, obstajati ujeti izven časa in prostora, ne da bi videli svet okrog sebe, ne da bi slišali karkoli (razen tišine), ne da bi mislili na karkoli.

Pogled v vzvratno ogledalo nam včasih pomaga razumeti, da tudi, ko se odpeljemo mimo, prostor in čas za nami še vedno obstajata in nista (več) nujno takšna, kot smo ju še trenutek nazaj zaznali. Vendar pa kljub temu, da se prostor in čas kažeta bolj jasno v vzvratnem ogledalu, si ne moremo privoščiti vožnje z avtomobilom, ne da bi ju dojemali točno zdaj in točno tukaj. Zato je pametno vsaj občasno tudi v običajnem vsakodnevnem razmišljanju izklopiti vsaj kategorijo prihodnosti, če že ne tudi preteklosti in se posvetiti trenutku. Življenje je na ta način veliko lažje in mnogo bolj resnično, pa čeprav ujeto v materialne dimenzije, ki smo si jih ustvarili sami.

Poletno branje

Že kar nekaj let sem precej len, kar se tiče branja leposlovja in mi uspe med letom prebrati zgolj tri do štiri knjige. Je pa postala kar ustaljena navada, da vsako leto med dopustom preberem ali vsaj poskusim prebrati eno knjigo. Ponavadi izberem kakšno lažje branje, ki pa vendarle mora imeti kolikor toliko spodobno vsebino. Do sedaj sem imel kar srečno roko pri izbiri in so mi knjige hkrati pomenile dobro zabavo, sprostitev in tudi nekaj dodane vrednosti, kar se vsebine tiče. Ne vem pa, ali je naključje ali pač ne, da ravno za poletni čas izberem zgodovinske ali biografske romane.
Sledi seznam mojih “dopustniških” knjig zadnjih par let:
1. Kar Bruckner – Zlati faraon
Zgodovinski roman o času Tutankamonovega življenja, ki pa se nam razkriva skozi zgodbo, ki se začne šele po njegovi smrti.

2. Christian Jacq – Ramzes: Sin luči
3. Christian Jacq – Ramzes: Tisočletni tempelj
4. Christian Jacq – Ramzes: Bitka pri Kadešu
5. Christian Jacq – Ramzes: Vladarica Abu Simbela
6. Christian Jacq – Ramzes: Pod zahodno akacijo
To je zbirka petih romanov, ki jih je napisal egiptolog Christian Jacq in je odlična združitev znanih zgodovinskih dejstev in domnev ter špekulacij o življenju faraona Ramzesa. Branje je precej lahkotno, vendar pa je vsebina bogata in vam bo živo pričarala življenje v starem Egiptu in mogoče celo spremenila pogled tudi na kasnejšo zgodovino, saj so se v času Ramzesa dogajale tudi že nekatere biblijske zgodbe in tako v teh knjigah srečamo tudi nekoliko drugačnega Mojzesa.

7. Paul Barz – Mozart
Kot že naslov pove, je to roman o Mozartu. Zgodba se sicer prične ob koncu njegovega življenja, vendar pa se pripoved zadnjih mesecev Mozartovega ustvarjanja prepleta z celotnim njegovim življenjem. Tudi ta knjiga ni zahtevno branje, ampak nam kljub temu da odličen vpogled v zakulisno življenje glasbenega genija.

8. Robert Harris – Pompeji
Še en zgodovinski roman, ki delno sloni na zgodovinskih dejstvih, delno pa je fiktiven, seveda zgolj z namenom, da nas skozi zgodbo o zadnjih dneh rimskega mesta, drži v napetem pričakovanju. Tudi ta roman nam odlično pričara življenje v določenem zgodovinskem obdobju, je tudi natančen prikaz dogodkov, ki so se dejansko zgodili, vendar pa v nobenem trenutku pa ne zanemarja zgodbe.

Za dopustniško branje bi verjetno bila zanimiva tudi kakšna knjiga mojstra grozljivk Stephena Kinga. Zadnje čase na take vrste knjig sicer ne prisegam več, sem jih pa kar nekaj časa dobesedno požiral. Prva njegova knjiga, ki je bila prevedena v slovenščino in prva, ki sem jo prebral, je Cujo. Sledile so Mačje pokopališče, Christine, Skrivno okno skrivni vrt, Hujšaj… Za vse tiste, ki vas ne moti branje v angleškem jeziku, pa obstaja nešteto njegovih knjig. King ima zanimiv slog pisanja, dodelane karakterje, napetost se stalno stopnjuje in vedno je vse skupaj zavito v skrivnostnost in fantazijo, ampak vedno ravno na meji resničnega ali možnega oz. le kanček preko.
Prav tako priporočam za poletno branje karkoli od Douglasa Adamsa, obvezen je seveda Štoparski vodnik po galaksiji in njegova nadaljevanja. Pravkar pa sem končal z branjem Holistične detektivske pisarne Dirka Gentlyja, ki je prav tako polna duhovitosti, sarkazma in originalnosti.
Za letošnji dopust pa je že pripravljena Skrivnostna večerja avtorja Javierja Sierre. Ja, uganili ste, tudi letos grem med dopustom na potovanje v zgodovino. Več o knjigi pa po dopustu v avgustu.

Čimveč prijetnega branja vam želim.

Knjige

Poletne

Čebela

Hrušica

Poletje

Podkraj

.

Hinavec = licemerec = hipokrit

1. je oseba, ki se izdaja za nekaj, kar v resnici ni oz. se pretvarja, da ima določena načela in vrline ali moralna in religiozna prepričanja, ki jih v resnici nima.

2. je oseba, ki hlini določeno zaželeno ali javno sprejemljivo obnašanje, ki pa ni v skladu z njegovimi ali njenimi resničnimi prepričanji.

Ker imajo družba, sistem, institucije od nas določene zahteve glede obnašanja, je vsaj občasno vsak od nas prisiljen biti hinavec. Kaj pa na osebni ravni, v odnosih človek do človeka, sosed do soseda, prijatelj do prijatelja? Smo res postali tako oportunistična družba, da je potrebno prav pri vseh dejanjih, odnosih, vsakodnevnih interakcijah z ljudmi iskati zgolj koristi in delati samo usluge, ki se bodo zagotovljeno vrnile? Je res tako težko biti občasno prijazen zaradi prijaznosti same? In po drugi strani, je res tako težko nekomu, ki ga ne želimo v svoji družbi, to vsaj nakazati in ne biti do njega prijazen zgolj zato, ker bomo (mogoče kdaj) od njega imeli kakšno korist?

Seveda je veliko lažje biti hinavec in spreminjati razpoloženja, stališča, mnenja in naklonjenost ter tako v vsakem trenutku iztržiti največ od dane situacije ali trenutno prisotnih. To nas uči kapitalizem, temu je naklonjena naša družba in prav zaradi tega odnosi med ljudmi niso več pristni, saj v različnih okoliščinah igramo različne vloge, namesto da bi bili taki, kot v resnici smo.

.

John Fogerty - komentar z zamudo

Včeraj sem malce brskal po statistiki obiskov mojega bloga in med drugim ugotovil, da je kar nekaj ljudi na moj blog prišlo preko iskalnikov in sicer z različnimi iskalnimi nizi, ki so povezani s koncertom Johna Fogertyja v Ljubljani. Glede na to, da sem koncert napovedal, sem ga že prvotno nameraval vsaj na kratko (po)komentirati. Čeprav malce pozno, bom to storil z naslednjimi vrsticami.

Povedano na kratko, koncert je bil odličen in vreden vsakega centa precej drage vstopnice. Povedano malo bolj na dolgo, pa gre nekako takole. V soboto 14. junija 2008 je v Ljubljani (kot tudi drugje v Sloveniji) padal dež, temperature pa so bile bolj novemberske kot junijske. Pol ure pred koncertom je bilo pred dvorano (po pričakovanjih) že polno ljudi, kar pa ne pomeni, da se v bifeju (pred dvorano) ni dalo priti do piva. Po okrepčilu smo se odpravili v dvorano, saj nikoli ne veš, kako točni bodo nastopajoči. Organizacija je pri nas ponavadi slaba in tudi tokrat ni bilo drugače. Pri vhodu v parter se je vila dolga vrsta in ker je padal dež smo v veliki večini hitro postali sitni. Seveda, vhod v parter je samo eden, varnostniki pa niti približno niso pomislili, da bi postavili ograjo in ljudi razdelili v dve vrsti in bi tako pregled potekal hitreje. Čeprav mi niti ni jasno, kaj varnostniki pri pregledu sploh iščejo, saj na koncerte ne hodijo navijači, ki bi s sabo nosili pirotehniko ali kaj podobnega. Zanimivo je bilo tudi to, da so prodajali vstopnice za zahodno tribuno, kjer pa ni bilo vhoda, medtem pa so varnostniki tako pri vzhodni tribuni kot pri parterju pošiljali ljudi proč. Me prav zanima, skozi kateri vhod so lastniki teh vstopnic na koncu prišli v dvorano.

Kakorkoli, na koncu smo vendarle (malce mokri) prišli v dvorano, kjer je bilo ljudi manj, kot bi si prej mislil. Razjasnila se je tudi skrivnost, zakaj ni vhoda za zahodno tribuno. Oder je bil namreč prevelik, da bi ga postavili po širini in so ga zato postavili po dolžini ob zahodni tribuni. Sledila je skoraj ura čakanja. Preden je na oder končno stopil John Fogerty, nam je napovedovalec v angleščini najprej pojasnil pravila vedenja in nasvete za varnost (tipično ameriško). Prevod, ki je sledil je bil trikrat krajši. In potem se je začelo. Na oder je prišel John Fogerty s skupino.

Ko gre za “stare” legende, sem jaz vedno skeptičen, ali so sploh še zmožni pripraviti kvaliteten koncert, Fogerty je mojo skepso v trenutku demantiral. Stari Creedence je še živ in to zelo živ. Že v prvih taktih CCR komada Travellin’ Band je dal dobro vedeti, zakaj je ponovno na turneji. Njegovi prsti so namreč še vedno gibčni in glas še vedno prodoren. Kot se spodobi, so bili člani spremljevalne skupine pomaknjeni nekoliko v ozadje, kar pa ne pomeni, da niso prvovrstni glasbeniki. Dave Santos na basu, Matt Nolen na klaviaturah, Hunter Perrin na eni kitari in Billy Burnette (bivši Fleetwood Mac) na ostalih kitarah ter nenazadnje Kenny Arnoff na bobnih. Predvsem slednji je izvrsten glasbenik, ki bi se ga splačalo poslušati tudi brez Fogertyja. Ni naključje, da je snemal ali koncertiral z imeni kot so John Bon Jovi, Melissa Etheridge, The Rolling Stones, Elton John, Bob Dylan, Rod Steward, Lynyrd Skynard, Alice Cooper itd.

Sledili sta dve uri čistega glasbenega užitka. John Fogerty je nizal stare uspešnice iz obdobja Creedence Clearwater Revival, kot so Who’ll Stop the Rain, Run Trough the Jungle, Down On the Corner, vmes pa zaigral nekaj pesmi s svojih solo albumov. Predvsem je bila doživeta Gunslinger, pred katero je Fogerty povedal, da njegova domovina iz dneva v dan postaja bolj žalosten kraj in da upa, da se bodo stvari obrnile v drugo smer. Celotna skupina (razen bobnarja seveda) so se v tem trenutko posedli eden zraven drugega v ospredje odra in komad v celoti akustično odigrali. Zveneli so kot Eaglesi v najboljših letih, vključno z vokali.

Kot že rečeno, Fogertyju niti približno niso zastali prsti in to je dokazal v “jamming” vložkih, kjer se je enkrat poigraval z drugim kitaristom, drugič pa s klaviaturami, pokazal pa je, da se razume tudi z orglicami. Bobnar pa kakšnega solo vložka niti ni potreboval, saj je skozi celoten konert navduševal s svojo virtuoznostjo. Koncert je bil tudi žanrsko precej raznolik in to kljub temu, da so večinoma igrali CCR komade. Prav zanimivo je bilo poslušati speven blues in že v naslednjem trenutku mešanico rocka in countryja (vključno z violino in harmoniko), na trenutke pa celo čisto prave riffe, ki bi bili v ponos celo kakšnemu heavy metal kitaristu.

Za konec rednega dela je prišel na vrsto tudi (kar se tiče CCR) moj najljuši Fortunate Son. Odveč je povedati, da je izpolnil vsa moja pričakovanja. Fogerty in skupina so se poslovili, seveda pa smo zahtevali več in po minuti ali dveh so se vrnili na oder. Koncert so zaključili z vsem dobro znano Proud Mary in izkazalo se je, da je večina v dvorani najbolj pričakovala prav to pesem. Tudi John Fogerty je to očitno pričakoval.

Za konec naj povem še, da smo med koncertom slišali tudi pesem Rockin’ All Over the World, ki jo sicer bolj poznamo preko skupine Status Quo. Spraševal sem se, zakaj bi Fogerty odigral pesem, ki pripada Status Quo in si mislil, da mogoče zato, ker bodo tudi oni nastopili v Ljubljani in je mogoče videl plakat. Pa sem šel preverit in ugotovil, da je tudi Rockin’ All Over the World nastala pod prsti Johna Fogertyja (za njegov drugi solo album) in so si jo izposodili Status Quo ter ne obratno. Kakorkoli že, če jo želite slišati še v drugačni izvedbi, boste imeli to možnost v sredo 2. julija v Ljubljanski Hali Tivoli, ko bodo tam koncertirali Status Quo.

John Fogerty live