Mare občasno

Včeraj sem malce brskal po statistiki obiskov mojega bloga in med drugim ugotovil, da je kar nekaj ljudi na moj blog prišlo preko iskalnikov in sicer z različnimi iskalnimi nizi, ki so povezani s koncertom Johna Fogertyja v Ljubljani. Glede na to, da sem koncert napovedal, sem ga že prvotno nameraval vsaj na kratko (po)komentirati. Čeprav malce pozno, bom to storil z naslednjimi vrsticami.

Povedano na kratko, koncert je bil odličen in vreden vsakega centa precej drage vstopnice. Povedano malo bolj na dolgo, pa gre nekako takole. V soboto 14. junija 2008 je v Ljubljani (kot tudi drugje v Sloveniji) padal dež, temperature pa so bile bolj novemberske kot junijske. Pol ure pred koncertom je bilo pred dvorano (po pričakovanjih) že polno ljudi, kar pa ne pomeni, da se v bifeju (pred dvorano) ni dalo priti do piva. Po okrepčilu smo se odpravili v dvorano, saj nikoli ne veš, kako točni bodo nastopajoči. Organizacija je pri nas ponavadi slaba in tudi tokrat ni bilo drugače. Pri vhodu v parter se je vila dolga vrsta in ker je padal dež smo v veliki večini hitro postali sitni. Seveda, vhod v parter je samo eden, varnostniki pa niti približno niso pomislili, da bi postavili ograjo in ljudi razdelili v dve vrsti in bi tako pregled potekal hitreje. Čeprav mi niti ni jasno, kaj varnostniki pri pregledu sploh iščejo, saj na koncerte ne hodijo navijači, ki bi s sabo nosili pirotehniko ali kaj podobnega. Zanimivo je bilo tudi to, da so prodajali vstopnice za zahodno tribuno, kjer pa ni bilo vhoda, medtem pa so varnostniki tako pri vzhodni tribuni kot pri parterju pošiljali ljudi proč. Me prav zanima, skozi kateri vhod so lastniki teh vstopnic na koncu prišli v dvorano.

Kakorkoli, na koncu smo vendarle (malce mokri) prišli v dvorano, kjer je bilo ljudi manj, kot bi si prej mislil. Razjasnila se je tudi skrivnost, zakaj ni vhoda za zahodno tribuno. Oder je bil namreč prevelik, da bi ga postavili po širini in so ga zato postavili po dolžini ob zahodni tribuni. Sledila je skoraj ura čakanja. Preden je na oder končno stopil John Fogerty, nam je napovedovalec v angleščini najprej pojasnil pravila vedenja in nasvete za varnost (tipično ameriško). Prevod, ki je sledil je bil trikrat krajši. In potem se je začelo. Na oder je prišel John Fogerty s skupino.

Ko gre za “stare” legende, sem jaz vedno skeptičen, ali so sploh še zmožni pripraviti kvaliteten koncert, Fogerty je mojo skepso v trenutku demantiral. Stari Creedence je še živ in to zelo živ. Že v prvih taktih CCR komada Travellin’ Band je dal dobro vedeti, zakaj je ponovno na turneji. Njegovi prsti so namreč še vedno gibčni in glas še vedno prodoren. Kot se spodobi, so bili člani spremljevalne skupine pomaknjeni nekoliko v ozadje, kar pa ne pomeni, da niso prvovrstni glasbeniki. Dave Santos na basu, Matt Nolen na klaviaturah, Hunter Perrin na eni kitari in Billy Burnette (bivši Fleetwood Mac) na ostalih kitarah ter nenazadnje Kenny Arnoff na bobnih. Predvsem slednji je izvrsten glasbenik, ki bi se ga splačalo poslušati tudi brez Fogertyja. Ni naključje, da je snemal ali koncertiral z imeni kot so John Bon Jovi, Melissa Etheridge, The Rolling Stones, Elton John, Bob Dylan, Rod Steward, Lynyrd Skynard, Alice Cooper itd.

Sledili sta dve uri čistega glasbenega užitka. John Fogerty je nizal stare uspešnice iz obdobja Creedence Clearwater Revival, kot so Who’ll Stop the Rain, Run Trough the Jungle, Down On the Corner, vmes pa zaigral nekaj pesmi s svojih solo albumov. Predvsem je bila doživeta Gunslinger, pred katero je Fogerty povedal, da njegova domovina iz dneva v dan postaja bolj žalosten kraj in da upa, da se bodo stvari obrnile v drugo smer. Celotna skupina (razen bobnarja seveda) so se v tem trenutko posedli eden zraven drugega v ospredje odra in komad v celoti akustično odigrali. Zveneli so kot Eaglesi v najboljših letih, vključno z vokali.

Kot že rečeno, Fogertyju niti približno niso zastali prsti in to je dokazal v “jamming” vložkih, kjer se je enkrat poigraval z drugim kitaristom, drugič pa s klaviaturami, pokazal pa je, da se razume tudi z orglicami. Bobnar pa kakšnega solo vložka niti ni potreboval, saj je skozi celoten konert navduševal s svojo virtuoznostjo. Koncert je bil tudi žanrsko precej raznolik in to kljub temu, da so večinoma igrali CCR komade. Prav zanimivo je bilo poslušati speven blues in že v naslednjem trenutku mešanico rocka in countryja (vključno z violino in harmoniko), na trenutke pa celo čisto prave riffe, ki bi bili v ponos celo kakšnemu heavy metal kitaristu.

Za konec rednega dela je prišel na vrsto tudi (kar se tiče CCR) moj najljuši Fortunate Son. Odveč je povedati, da je izpolnil vsa moja pričakovanja. Fogerty in skupina so se poslovili, seveda pa smo zahtevali več in po minuti ali dveh so se vrnili na oder. Koncert so zaključili z vsem dobro znano Proud Mary in izkazalo se je, da je večina v dvorani najbolj pričakovala prav to pesem. Tudi John Fogerty je to očitno pričakoval.

Za konec naj povem še, da smo med koncertom slišali tudi pesem Rockin’ All Over the World, ki jo sicer bolj poznamo preko skupine Status Quo. Spraševal sem se, zakaj bi Fogerty odigral pesem, ki pripada Status Quo in si mislil, da mogoče zato, ker bodo tudi oni nastopili v Ljubljani in je mogoče videl plakat. Pa sem šel preverit in ugotovil, da je tudi Rockin’ All Over the World nastala pod prsti Johna Fogertyja (za njegov drugi solo album) in so si jo izposodili Status Quo ter ne obratno. Kakorkoli že, če jo želite slišati še v drugačni izvedbi, boste imeli to možnost v sredo 2. julija v Ljubljanski Hali Tivoli, ko bodo tam koncertirali Status Quo.