1. je oseba, ki se izdaja za nekaj, kar v resnici ni oz. se pretvarja, da ima določena načela in vrline ali moralna in religiozna prepričanja, ki jih v resnici nima.
2. je oseba, ki hlini določeno zaželeno ali javno sprejemljivo obnašanje, ki pa ni v skladu z njegovimi ali njenimi resničnimi prepričanji.
Ker imajo družba, sistem, institucije od nas določene zahteve glede obnašanja, je vsaj občasno vsak od nas prisiljen biti hinavec. Kaj pa na osebni ravni, v odnosih človek do človeka, sosed do soseda, prijatelj do prijatelja? Smo res postali tako oportunistična družba, da je potrebno prav pri vseh dejanjih, odnosih, vsakodnevnih interakcijah z ljudmi iskati zgolj koristi in delati samo usluge, ki se bodo zagotovljeno vrnile? Je res tako težko biti občasno prijazen zaradi prijaznosti same? In po drugi strani, je res tako težko nekomu, ki ga ne želimo v svoji družbi, to vsaj nakazati in ne biti do njega prijazen zgolj zato, ker bomo (mogoče kdaj) od njega imeli kakšno korist?
Seveda je veliko lažje biti hinavec in spreminjati razpoloženja, stališča, mnenja in naklonjenost ter tako v vsakem trenutku iztržiti največ od dane situacije ali trenutno prisotnih. To nas uči kapitalizem, temu je naklonjena naša družba in prav zaradi tega odnosi med ljudmi niso več pristni, saj v različnih okoliščinah igramo različne vloge, namesto da bi bili taki, kot v resnici smo.
.
11 Komentarjev
Pozdravljen prijatelj,
sem se sposodila prevod pesmi Marta Ogna, objavljen na tvojem spletu. Ob 10-obletnici smrti pesnika Marka Ogna sem napisala nekaj o njem za spomin, ker sem ga tudi osebno poznala. Poglej
http://www.tatjana-malec.si Proza -
O pesnikih…
Lep pozdrav
Tatjana Malec
Seveda zgoraj pri psevdonimu ja napaka, je Mart Ogen (škrat). Opravičilo!
Moj današnji prispevek prav sovpada z blogom, ki si ga zgoraj zapisal.
PODRAŽITVE IN REVŠČINA
Svoboda pomeni za ljudi osamosvojitev od revščine, lakote in stisk, enakost pa pomeni enak dostop do prednosti, ki jih ponuja trg. Obe načeli sta bili poteptani v tranzicijskih strukturnih procesih, ki so razslojili ljudi na nove oligarhe in maso delavstva s sramotnimi nizkimi plačili za pošteno delo in nizkimi pokojninami za polno delovno dobo, ki ne omogočijo človeku dostojnega preživetja.
S stvarnostjo se lahko soočimo le onkraj častihlepja, egoizma in pohlepa. Danes gojiti mit in slediti idejam češ, da bo nekdo zastopal interese delavstva na levici, je znak intelektualne izvotljenosti in zaslepljenosti.
Srčna kri, ki je tekla izpod peresa na veliki dan izrekanja, se uporablja za pakte s hudičem, ki je s svojo popkovino povezan z na hitro obogatelimi botri. Znašli smo se v krizi osveščenosti ljudi, krizi mišljenja in v krizi vrednot, v krizi modela naše družbene stvarnosti s prevrednotenjem vrednot, v krizi, ko nam laži in sprenevedanje krojijo življenje.
Kdaj se bo ljudstvo naučilo osvoboditi se napačnih pričakovanj, da bo s kritično distanco lahko gledalo svoje lastno razmišljanje in zablode. Očitno bo treba prevetriti rodovno zgodovino svojih starih nazorov in evolucijskih stopenj, da pridemo do tega spoznanja, da levice v klasičnem pojmovanju kot subjekta, ki se bo zavzemal za delavstvo, že zdavnaj ni več. V zavesti ljudi obstaja le mit. Očitno bo potrebno še mnogo zrcaljenj, da bomo videli sebe in svoje mišljenje, kakršni v resnici smo. Potrebno bo še veliko krat klonirati ustavo, da bomo razumeli, kdo in v imenu koga je pahnil ljudi v krizo in naredil iz večine reveže, da postaja načelo, da smo socialna in pravna država za večino trpečih na robu preživetja zgolj farsa.
Okrepljena levica se je spustila na raven fikcije. Ideja o njihovi levičarski usmerjenosti in prisotnosti je dokaj nejasna. Opraviti imamo z dušebrižneži, ki se delajo prijazne v triperesni deteljici. Opremljeni so z demagoškimi govori, s katerimi bi radi spremenili ljudi v slepo verujoče, ne manjka jim starih rekvizitov oblasti, ki jih bodo morda uporabili na kakšen alternativni način, z istim rezultatom kot v preteklosti. Ustavno urejena domovina, da smo socialna in pravna država, jim je v preteklosti ušla iz rok.
Njihov stolček jim pomeni svet.
Človeška higiena bi zahtevala, da nekaterih na oblasti ne bi bilo, ker so moteči dejavnik zaradi podob, gibov in dotikov iz preteklosti, ki so zapustili na koži ljudi pekoča znamenja. Osveščeni državljani ne bomo nikoli preboleli, da nam manjšina vsiljuje skozi zadnja vrata ljudi na oblast, ki jih ne želimo, ker jih predobro poznamo po njihovi pretekli zgodovini delovanja.
Ime »kruh«, ki ga izgovarjajo tisti, ki »kruh« kradejo iz ust ljudem, nima istega vonja, kot ime, ki ga izgovarjata mati in domovina. Kič govora takih je prisoten, ni izven dosega spomina, ki je razpoznaven podolgem in počez.
Za dražitve življenjskih potrebščin ne moremo kriviti samo globalizacijske procese. Nekateri se izgovarjajo nanje, da prikrijejo svoja nepoštena dejanja. Cena pšenici pada, cena kruhu pri nas pa raste. Trgovske marže so enormne. V njihovi strukturi je marsikaj zakritega. Ne le zunanji, od nas neodvisni trendi, tudi notranji činitelji povzročajo revščino in lakoto slovenskih družin. Po maržah nas primerjajo z razvito Evropo, ne pa tudi po plačah in življenjskemu standardu. Zgodba o uspehu velja le za nekatere.
Večanje obrestnih mer za posojila pritiska na trgovce, lastnike velikih trgovskih centrov, katerih lastniki so postali na netransparenten način v času tranzicije, z izrabo notranjih informacij in prevzemi, kar vse je »levica« blagoslovila z legitimiteto in stoji za njimi. Ti oligarhi so najeli enormna posojila pri bankah, ki so jim nekritično posojale denar za prevzeme. Stroški velikih investicij naraščajo, cene življenjskim potrebščinam se povečujejo, delavci v trgovini imajo sramotno nizke plače, enako proizvajalci in kmetje. Sedaj pa naj bi rabili program levice, ki ga bo najverjetneje pripravil bivši minister za finance in bivši guverner Banke Slovenije, ki je nekritično podpiral prevzeme oligarhov z dajanjem kreditov in jamstev, ki jih bomo državljani še dolgo morali plačevati prek podražitev. Obogatitev ni bila enkratna s krajo družbenega premoženja, jemanje delavcem iz ust in kraja se še naprej nadaljujeta. Ali zato rabimo »levico«?
Ljudstvo doživlja “kolektivne ekstaze” pred TV sprejemniki in v dolgih vrstah med pulti, kjer znižujejo cene živilom tik pred iztekom roka uporabe. Kako si človeško ponižan ubogi Slovenec!
Ljudje smo resnično izvoljena živa bitja, vendar življenje nas je razvilo v različne sloge in modele svoje izvoljenosti. Tudi postkomunistični model je sistemsko skonstruiral in uvedel modele svoje izvoljenosti. Ta model preferira mišljenjsko ponižnost naroda, kot ga je prikazal Albert Camus v liku spokornega sodnika Johasnnesa Clamansa: »Posut s pepelom, si pulim las za lasom, obraz imam razpraskan od nohtov, toda moj pogled je prediren, in tako stojim pred celotnim človeštvom in govorim svoji veliki sramoti, ne da bi ob tem pozabil na doseženi učinek, in pravim ‘bil sem najpodlejši izmed podlih’. Nato neopazno preidem z jaz na vi. Šele ko pridem do taki smo, bom zmagal in vam bom lahko bral levite. Sem kakor vsi vi, gotovo, saj vsi veslamo na isti galeji. Vendar pa sem v eni stvari vzvišen nad vami: zavedam se tega, in to mi daje pravico, da spregovorim. (…) Kolikor izčrpneje obtožujem samega sebe, tem bolj nesporno imam vso pravico, da obsojam vas*. Žrtev kot storilec, obtoženi kot sodnik, ponižni bralec Lukovega evangelija kot inkarnacija napuha: Bog zahvaljujem se ti, da ne molim tako kot drugi farizeji, temveč tako kot cestninar.
Modele izvoljenosti pomagajo uveljaviti le njihovi producenti in igralci – politiki, sodniki, menedžerji, forumi, terapevti, pridigarji, filmske zvezde, zvezde iz sveta zabave in tudi brezštevilni potrošniki prospektov in plakatov, na katerih so naslikani junaki za pravičnost in asketi raznih vrst, po uspehu made self-men in šamanov z močjo odrešitevljev.
Iz tega lahko zrastejo tudi individuumi proti vsaki navidezni izvoljenosti. Bomo videli. Kdo ve kaj si je o usodi svoje domovine dr. Slavoj Žižek mislil, ko je v reviji The New Yorker, 5. maja 2003, pod naslovom “The Marx Brother”, na strani 43 takole predstavil: “On je moj najboljši prijatelj! Ljubim ga! (I love him!) … On je bodoči slovenski S..…. Sledi strašna beseda, ki se jo bojim izreči, strah me je!” Pe ne recite, da nimamo doma dobrih političnih analitikov in vizionarjev.
Morda je bilo to le modro svarilo: »Ustavite ga, dokler je še čas!«
Legenda:
* Odlomek je preveden iz nemščine po Albert Camus, Der Fall (Padec). Roman je v nemščino prevedel Guido G. Maister. Reinbeck pri Hamburgu: 1957m stran 115.
Tatjana, sem pogledal, lepo, da ste se spomnili obletnice njegove smrti in o njem nekaj zapisali. Niste pa napisali prevod česa je poezija in predvsem kdo je avtor originala, kajti Prevod Marta Ogna poezije Emily Dickinson je res odličen. Primerjal sem angleške originale z njegovimi prevodi in mislim, da je naredil vrhunsko delo.
Kar pa se tiče vašega tretjega “komentarja” - komentarji so ponavadi za komentiranje, ne pa za “copy/paste” celotnih člankov, ki se že nekje nahajajo. Dovolj bi bila povezava, a ne? Poleg tega me resnično čudi, da nekdo, ki je tako razgledan, kot vi, gleda na realnost v naši družbi tako črno/belo. Bo že držalo, da v Sloveniji nimamo prave levice oz. socialdemokracije. Še bolj žalostno je to, da imamo dve socialdemokratski stranki, od katerih je ena desna, kar je v najboljšem primeru smešno. Podobno, kot da bi imeli recimo krščansko demokracijo, ki bi zagovarjala leva načela. Sicer pa me veseli, da ni zmagala dosedanja koalicija, ker si takih avtokratov pač ne želim v vladi. Že takoj ta teden je recimo postal Val 202 ponovno zanimiv in zabaven. V zadnjih nekaj letih ni bilo slišati enega samega humornega prispevka na račun politike, nobenega političnega vica, prejšnji teden pa so se že ukvarjali s “trojčki”, zbirali imena za trojček žiraf v ljubljanskem živalskem vrtu (Borči, Gregi in Kreso) in tako dalje. Smejal sem se celo pot v službo. Zadnja podobna stvar se je dogajala po prejšnjih volitvah, pa so hitro začeli “žagati” odgovorne, češ da so žaljivi. In takih primerov je bilo potem še veliko. Vse za demokratizacijo naše družbe, a ne? Smešno. A so pri SDS brali Kardeljeve priročnike, ali kaj?
Tako da malce premislite tisto zadevo o slepih vernikih z leve strani, ki ima po novem svež vzdevek - tranzicijska. Mislim, da je še več slepih, pa še brez glave, na drugi strani, pa še večno bodo v tranziciji. Tranziciji česa že?
Spoštovani Mare,
Hvala, da ste me opozorili, sem dodala, da je to poezija Emily Dickinson. Tako sem danes tudi v Wikipediji zapolnila praznino o Martu Ognu.
Svojega prispevka v obliki komentarja niti ne bi bila dala copy paste kot komentar, vendar sem ga navezala prav na vašo opredelitev, ki se mi je zdela tehtna in razumljiva.
Hinavec = licemerec = hipokrit
Očitno vam moj prispevek ni bil všeč. Najbolj me je pa šokirala vaša izjava, ko pravite: Poleg tega me resnično čudi, da nekdo, ki je tako razgledan, kot vi, gleda na realnost v naši družbi tako črno/belo. To je pa res licemersko, pa brez zamere. Ali še niste slišali, da je v Sloveniji okrog 600 tisoč državljanov izpod praga življenjskega minimuma, da nimajo niti najosnovnešjega za preživetje, da bi nasitili svoje otroke. Ljudje preživljajo sebe in svoje družine z do 400 Evri mesečno. 13 % slovenskih otrok hodi zvečer lačnih spati. Ali je potrebno biti za to posebno razgledani? Biti na levi ali desni? Svarite me naj tako malce premislim tisto zadevo o slepih vernikih z leve strani, ki ima po novem svež vzdevek - tranzicijska. Veste jaz sem po svojem svetovno nazorskem prepričanju humanistka, nisem niti leva, niti desna. Nikoli nisem bila v kakšni stranki ali politiki. Zame je razmišljanje kot dihanje. Moji prispevki so bili in bodo kritični, tudi nimam namena pozivati nikogar k obrekovanju, temveč k dojemanju meje, kjer se duhovni razhajajo. Ta meja je za moje poglede gotovo narodovo preživetje!
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana Malec
ISKRA DUHA
Temačno spoznanje je izgon.
Izgon duha!
Preženejo telo,
ne preženejo pa duha v pregonu.
Duh je nepropustna koža.
Duh je ritual. Okovica misli, ki varuje.
Kamor greš, nosiš s seboj duha.
Lahko greš v Buenos Aires, Peking,
Sanghaj ali Moskvo. Vseeno je kam!
Vedno nosiš s seboj iskro duha.
Hitler je izgnal Einsteina in Thomasa Mana.
Sovjetska uprava Chagalla; Solženicina
in Bukovskega so vklenili in brcnili.
Milan Kundera je zapustil Češkoslovaško,
Czeslaw Milozs Poljsko.
Puškina so izgnali na Krim,
Saharowa v Odeso.
Vaclav Havel je ostal v svoji deželi
in si ogradil z neprobojnim jopičem duha.
Impresivni duhovni pedigre duha!
Ljudje duha od Ovida, Danteja,
Chopina, Victorja Hugoja do Ionesca,
vsi so bili pregnanci in preganjanci duha.
Židovski narod par excellence
so pregnali do plinskih celic.
Primorske duhovnike narodnjake
so izgnali iz domovine.
Vsi so našli svoj duhovni in etični dom v sebi!
Izgnanstvo, to stalno svetovno stanje.
Felix culpa misliti, biti misleč!
Misliti. Biti duh.
Duhovno cepljena rastlina.
Odrešiti duha mraza.
Osvoboditi duha plesni.
Objeti duha s toplim vonjem pomladi.
Skrbeti, da duh ne postane suho seno.
Duh ima modre oči in veliko čelo.
Božansko narečje svetlobe.
Duh je skodelica božanske krvi.
Duh je živobarvna morska flora v globini.
Duh pogozduje goličave.
Duh so pljuča planeta.
Duh se spozna po mehki besedi.
Duh zasluti vonj po dimu, vojni in krvi.
Stoji kot sledni pes za zenico.
Duh vidi lesk kopja na daljavo.
Je vonj duše, ki hrepeni po svobodi.
Duh je teloh pod snegom, Helleborus higer
s črnimi koreninami in belimi cvetovi.
Duh je neskončna ljubezen,
zakopana pod zemljo, ki klije
iz svojih korenin na sončno stran.
Duh je vrtnica, je trnje srca.
Duh se ne drobi na koščke teme.
Duh je morski val, ki očara svet.
Najlepše kar je ustvarjeno, je delo duha.
V ustvarjenju sveta je bila iskra duha.
Duh ne utihne, nosi harfo miru v rokah.
Duh je regratova lučka sveta
z milijoni puhastih nevidnih semen.
Tatjana, me veseli, da ste v Wikipediji vnesli vsebino o Martu Ognu. Veljalo bi jo še slogovno urediti, da bi bila v stilu življenjepisov na Wikipediji, ampak mislim, da bo to storil kateri od moderatorjev.
Kar pa se tiče vašega zapisa, se verjetno ne bova srečala na pol poti. Seveda, res je, da ni potrebno biti posebno razgledan, niti ni potrebno biti na levi ali desni, da bi človek razumel, da je na pragu revščine ali pod njim veliko število ljudi v Sloveniji. In ne, pri tem nazorsko prepričanje nima posebnega pomena, da smo lahko kritični. Ampak jaz sem zadnje pol leta od (skoraj že bivših) vladnih mož poslušal, kako v Sloveniji ni bilo nikoli boljše, kako je standard trenutno najboljši, kvaliteta življenja najboljša, nezaposlenost najmanjša, kupna moč največja in tako dalje in tako naprej. Vi pa v vašem zapisu svarite pred levico, dušebrižniki, ki sklepajo pakt s hudičem, ki je povezan z na hitro obogatelimi botri. Katerimi botri? Čigavimi botri? Mar nismo podobnega, kot pri prejšnjih vladajočih strukturah, videli tudi pri zadnji garnituri. Pravzaprav so ti botri postali zares veliki šele nedavno pod zadnjo (aka. s preteklostjo neobremenjeno) vlado in to prav zaradi neuspelega poskusa prekanaliziranja kapitala na svojo stran. Mogoče niti ni bil neuspel, to bo vidno šele čez čas.
Na raven fikcije so se pri nas spustile vse politične smeri, kajti pri nas leva ali desna politika sploh ne obstajata, še manj so očitne nazorske razlike, ki bi vsaj teoretično morale biti vodilo strankam, ki imajo v imenu eno, politika, ki jo izvajajo, pa je nekaj tretjega.
Pravite, da ste po svetovnem nazoru humanistka in da niste niti leva, niti desna. Mogoče. Ampak v vašem zapisu svarite zgolj pred levico, pred triperesno deteljico, pred njihovimi demagoškimi govori, ki da bodo ljudi spremenili v slepo verujoče. Niti besede o desni politiki, ki je vodila Slovenijo zadnje štiri leta in je ravno to, kar očitate okrepljeni levici, počela tako zelo agresivno, da je celo najbolj apolitične ljudi pripravila, da so šli na volitve. Pa nismo šli na volitve zaradi demagoških govorov levice, verjemite. Ampak smo šli na volitve, ker so mediji postali zmes turbofolk in instant kulture, ker smo v poštnih nabiralnikih dobivali z državnim denarjem financirane časnike, katerih jezik in vsebina sta bila pod vsako ravnjo, ker življenski standard ne odseva tistega, ki so nam ga prodajali s statistiko in tako naprej. Sicer pa je zelo enostavno biti “pomladni” politik, kajti če nekaj uspe, je to njihova zasluga, za vse slabo pa so krivi komunisti. Do kdaj še? Kdaj bomo končno vsi skupaj prevzeli odgovornost za svojo državo in za svoja dejanja? Bodo čez 50 let še vedno za vse krivi komunisti? Ljudje, ki so se rodili leta 1991 v svobodni Sloveniji in komajda vedo, kaj je bila Jugoslavija, bodo kmalu polnoletni državljani, mi pa še vedno govorimo o tranziciji in komunistični indoktrinaciji?! Še vedno smo tisti, ki smo svetovnonazorsko bolj levi, kot desni, stigmatizirani s komunisti, z nekakšnimi silami kontinuitete, pa čeprav s prejšnjim sistemom nimamo nič. In dokler bo tako, prave socialdemokratske politike v Sloveniji ne moremo imeti. Bi bila pa nujno potrebna, tako kot bi bila nujno potrebna močna demokrščanska protiutež. Na žalost nimamo niti ene niti druge, ampak imamo neko nerazpoznavno zmes vsega skupaj.
Strinjam se z vami, ko pravite, da je precej naivno verjeti, da bo levica, kot nekakšen tradicionalni branik delavstva in socialne države, to tudi v resnici počela. Sodobni kapitalizem tega ne dopušča. Vendar pa je ta kapitalizem v zadnjih dvajsetih letih postal vse preveč liberalen in kot že nekajkrat doslej, se bo obdobje liberalizma zagotovo končalo s krizo, ki se že nakazuje. Države oz. njihove vlade bodo nujno morale ponovno podržavljati in/ali bolje nadzirati ključne finančne stebre družbe in s tem tudi finančne in socialne transferje.
Kakorkoli, pravite, da ste bili v prispevkih vedno kritični. Jaz pa v vašem prispevku vidim ravno pomanjkanje kritičnosti, ker ni celostno kritičen. Je skorajda črno/bel.
Pravite, da ste ta vaš zapis dodali h komentarjem na moj zapis Hinavec = licemerec = hipokrit. Jaz v mojem zapisu nisem govoril o politiki, niti o političnih prepričanjih. Govoril sem o osebnostni drži in načelnosti (ne glede na politično prepričanost), govoril sem o splošnem stanju naše družbe (ne glede na njeno politično prepričanost) in o tem kako se vedno bolj amerikanizira, postaja oportunistična. S tem tudi ljudje kot posamezniki postajamo vedno večji oportunisti, nenačelni in to stanje prenašamo tudi v medosebne odnose. Pri tem politična opredeljenost nima popolnoma nobenega pomena. Pravzaprav mene v vašem prispevku moti ravno to, da po eni strani govorite s stališča humanistke, ki ni niti leva niti desna, ampak kljub temu dovolj nenačelna, da bi na družbo gledala mimo svojih predsodkov ali pogledov, ki so nastali iz preteklih izkušenj. Tega vam seveda ne očitam, imate vso pravico do svojega stališča in pogledov, ki so verjetno nastali iz izkušenj, pridobljenega znanja in razmišljanja. Ampak če se ovijete v neko avro univerzalnega humanizma, ki ni opredeljen in govori s pogledom “od zgoraj”, istočasno pa opazite zgolj napake (politične) levice, potem ta (ne levi / ne desni) humanizem ne vzdrži.
Model izvoljenosti, o katerem govorite ni nek produkt postkomunističnega stanja naše družbe. Je zelo prisoten v vseh zahodnih družbah. Izvoljivi individuumi, ki nastanejo kljub še tako veliki navidezni neizvoljenosti, so prisotni povsod. Poglejte samo ZDA in njihove predsedniške volitve (ne samo zadnje), poglejte kako izvoljivi so senatorji vsaj polovice zveznih držav v ZDA, poglejte italijanski parlament (navidez najbolj katoliške države), kjer so že sedele tudi porno zvezde in tako dalje. Pri nas torej ni nič drugače in zakaj naj bi potem tudi to bil nek konstrukt postkomunizma in (ponovno) levice, ki naj bi to vpeljala. Če vprašate mene, ste vsi, ki ste živeli (in ne vegetirali) ter ustvarjali (in ne čakali križem rok) v prejšnjem sistemu, sile kontinuitete. Saj vendar ni mogoče družbe resetirati in jo postaviti na “default”, kot kakšen računalniški sistem. Kaj pa naj bi storili leta 1991, izobčili vse, ki so kakorkoli bili dejavni v prejšnjem sistemu? Če je bilo vse v prejšnjem sistemu laž, so bila tudi vaša življenja lažna? Lahko zanemarite vse, kar se vam je (dobrega in slabega) zgodilo pred letom 1991? Ste začeli živeti šele leta 1991?
Pa še to, navednice pri povzetku intervjuja Slavoja Žižka iz New Yorkerja so narobe postavljene. Pripisali ste mu tudi vaš stavek. Poleg tega prvi stavek v taki obliki nima nobenega pomena ker ste iz Stalina naredili S…., kar si mogoče kdo, ki mu ta izjava ni znana, lahko predstavlja kot katerokoli besedo na S.
Tatjana, še to, vzemite zgornje kot del najine debate. Ne želim vas prepričevati, z dobrimi sogovorniki pač rad debatiram in izrazim svoje mnenje. S tistimi, ki nimajo argumentov, niti ne debatiram. Če se z nečim ne strinjam, še ne pomeni, da ne cenim tudi drugih (ali drugačnih) mnenj. Je pa res, da o politiki ponavadi ne želim debatirati in tudi ne preveč obremenjevati z njo.
ENIGMA
Spim in bedim.
Oboje hkrati.
Na mejniku dveh skrajnosti.
Na ugretem prostoru.
S svojim težiščem.
Sem. Instanca telesa.
Obris notranjosti.
Duhovno oko.
Živčni končič s pratelesom.
Jezik prihodnosti.
Analogija. Dvojno gibanje.
Armatura duha. Njen soobstoj.
Modulirana bližina duše.
Skladatelj njenih zvokov.
Diham. Delujem. Uresničujem.
Skozi neskončni krog.
Razgrajujem telo.
Ga zlagam v dušo.
Nezavedno. Ekspanzivno.
Oživljam svet.
Po meri giba.
Zatiskujem se v telo.
Sem naličje tisočerih enigem.
Hrepenenje.
Molk. Tišina. Glas. Gib.
Vstop in izstop. Iz sebe.
Psihično utelešenje cilja.
Približek v vzvišeni goloti dotika.
Torzo kozmičnega drevesa.
Resnica biti. Odznotraj.
Zgane se luč. Nastopi rojevanje.
Duhovno – čutno. Suvereno.
Lahkotno valujoče čez morje.
Poželjivo z namenom.
Z zavestjo. S spolnitvijo.
Cvetenje in zorenje.
Izžarevanje sadeža.
Gib, ki se pusti dotakniti srca.
Maska enigme.
Mistična. Stanje zavesti.
Sončna luč.
Pot skozi steno preizkušnje.
Klic piščali človekovemu duhu.
Zlate zavese zastirajo noč.
Berem luč. Iščem se v sebi.
Izstopam iz sebe.
Pozdravljen Mare,
sem vesela, da ste naše gore list, s Cola. Po svoji mami sem Vipavka iz Dobravelj pri Ajdovščini, kjer sem preživela velik del svojega otroštva. Na Predmejo tudi občasno prihajam, saj imam sorodnico v vašem kraju, upokojeno učiteljico Zoro Albino Velikonja.
Lep vipavski pozdrav
Tatjana
Naj vam vejica mimoze z Obale polepša dan
MIMOZA
Mimoza,
sončna luč,
lahkotno te čuti moje srce.
Pridi, naslonjena na žarek
poletne svetlobe luči,
razcvetela v popke zlatega kipenja.
Klopčič sanj,
stkan iz rumenih iluzij,
sadež ljubosumja,
v samotarsko lepoto zazrta roža,
kita drobnih skrivnosti,
ki me preseljuješ k sončnemu zatonu.
Razletelo se je sonce
s tisoč očmi,
z bliski ljubkosti,
jasnim nasmehom,
s pojočo okarino harmonije svetlobe,
skrite za vsakodnevnim padanjem
svoje ljubezni v morje.
Za skromno željo ljubezni
toliko sramežljivega kipenja,
toliko veselega prebujanja,
toliko izbrušene miline.
Kradem tvojo
in ti dodajam svojo ljubezen.
Verižim čustva
in netim ogenj svojega upanja.
Globoko v očeh mi rišeš
skalo pozlačenih barv,
ki so raztopile sonce.
Vrejo hrepenenja
na pecljih tvojih kodrov.
Obrobljam svoje besede
s sončno govorico,
ki neti kresove hrepenenja.
Zaprem oči,
mistična roža,
odmev razkošja radosti,
lastovka z negibno plavutjo cvetenja.
O sladka pijana
in čarobna mimoza,
smehljajoča sramežljivost moje mladosti.
Dih topline in nežnosti,
kako še dišiš po laseh,
ki sem jih ljubila v tvojem vonju.
Cvetna lahkotna mamljivost,
rumenopecljavka pršeča rose neba
z milino dekliške dlani,
raztrosi po svetu pelod moje ljubezni!
No čisto točno sem iz Podkraja, ampak ja, iz tega konca.
Hvala za verze, bom ponovno prebral v miru preko vikenda.
Pusti komentar