Dejstvo, da se v tem trenutku nahajam v Podkraju in ne v New Yorku, ne spremeni ničesar glede bistva mojega obstoja. Prav tako ni preveč pomembno, da je na koledarju zapisana letnica 2008, ki označuje zgolj del zaporedja v nekem namišljenem štetju. Tako prostor, kot čas, sta samo dve dimenziji, ki nam pomagata obstajati v materialnem svetu, v smislu našega duhovnega bivanja, pa nam samo otežujeta čutiti in spoznavati Resnico.
Po drugi strani pa nam ravno ti dve dimenziji omogočata, da smo lahko razmišljujoča bitja in nam pomagata pri komunikaciji, saj le-ta brez njiju ne bi bila možna. Le redko pa se zavemo, da smo zmožni tudi drugačne komunikacije, ki poteka samo na duhovni ravni, brez čutil in izven okvirov besednih zvez. Seveda smo ves naš obstoj tako močno podredili vsem materialnim okvirom, da se našega duhovnega obstoja le redko zavemo, kaj šele da bi poskušali občasno eksistirati le (ali tudi) na duhovnem nivoju.
Ampak včasih je vendarle nujno popolnoma izklopiti vsa naša običajna zaznavanja, obstajati ujeti izven časa in prostora, ne da bi videli svet okrog sebe, ne da bi slišali karkoli (razen tišine), ne da bi mislili na karkoli.
Pogled v vzvratno ogledalo nam včasih pomaga razumeti, da tudi, ko se odpeljemo mimo, prostor in čas za nami še vedno obstajata in nista (več) nujno takšna, kot smo ju še trenutek nazaj zaznali. Vendar pa kljub temu, da se prostor in čas kažeta bolj jasno v vzvratnem ogledalu, si ne moremo privoščiti vožnje z avtomobilom, ne da bi ju dojemali točno zdaj in točno tukaj. Zato je pametno vsaj občasno tudi v običajnem vsakodnevnem razmišljanju izklopiti vsaj kategorijo prihodnosti, če že ne tudi preteklosti in se posvetiti trenutku. Življenje je na ta način veliko lažje in mnogo bolj resnično, pa čeprav ujeto v materialne dimenzije, ki smo si jih ustvarili sami.
Pusti komentar