Eni pravijo, da bodo čisto taki tazaresni, drugi pravijo, da bo to zgolj (še en?) insceniran dogodek ameriške vlade, ki naj bi podaljšal življenje zahodnemu imperiju.

V obeh primerih vse skupaj zgleda, kot ena ne preveč smešna in za lase privlečena zgodbica, kot že toliko podobnih o koncu sveta in podobnem. In vendar dve stvari to zgodbico naredita zanimivo. Prva je finančna kriza, ki se je ravnokar pokazala in so jo napovedovali kot pogoj, da sploh lahko pridejo. Druga stvar pa so satelitski posnetki vremena. Zadnjih nekaj dni Google Earth namreč ne prikazuje oblakov na določenih področjih. Ta področja so z ostrimi robovi “izrezana”, se spreminjajo in spreminjajo tudi obliko. Sateliti na teh področjih ne morejo zajeti slik? So ta področja namenoma izrezana? Posnetki terena na Google Earth seveda niso pogosto osveženi, medtem ko naj bi bili posnetki vremena (oblakov oz. front) samo z zamikom, vendar pa se pogosto posodabljajo.

Kakorkoli, obveščeni ste, da ne boste rekli, da niste vedeli. Je pa v vsakem primeru tale zgodba o 14. oktobru dober vir zabave na YouTube, če nimaš početi kaj pametnejšega.

Tisti, ki gre sam proti vsem, je lahko zmagovalec, ampak če je sam, je neizbežno tudi največji poraženec. Človek, ki sočloveka ne zmore videti in razumeti, ali pa to vsaj poskušati, je zanemaril temelj človečnosti. Kajti človek je socialno bitje, brez soljudi pa to ne more biti, torej ni popoln človek. Človek, ki ni sposoben dialoga in komunikacije s tistimi, ki bi mu morali pomeniti prijatelja, soseda ali kolega, ne more živeti kot pravi človek.

Razumsko razmišljanje je lahko še tako popolno, brez čustvene inteligence ne pomeni nič. Če človek pri tem nima še duhovne inteligence, je to manj kot nič. Je črna tema blodenj in zablod. 

Še nihče ni na drugo stran odnesel svoje hiše, avtomobila, travnikov, njiv, oblek, denarja, celó telo pustimo tukaj. Kajti:

“Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” (Matej 6,19-21)

in

“Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.” (pismo Timoteju 6,9-10)

Kako lahko veš, da imaš prav, če si edini, ki v ta “prav” verjame? Je pravo več vredno od pravičnosti? Je osebni princip pomembnejši od človečnosti? Je poštenost v 21. stoletju lahko vrednota?

Ali krščanske vrednote tudi v resnici obstajajo ali pa so to samo napisane parole?

Zidovi, ograje in ograde delijo, ne združujejo in nikoli niso. Verjetno nikoli ne bodo.

Fraza “iti do konca” pomeni točno to. Da greš do konca, da ni ustavljanja, ni povratka. Pomeni enosmerno vozovnico, ki ne omogoča vrnitve nazaj k izhodišču. Ko odideš na pot “do konca”, se ne moreš več vračati. Nikamor. Sploh. Ampak vračanje je ena najlepših stvari, ki se nam na poti skozi življenje dogaja. Vračanje domov. Vračanje h koreninam. Vračanje h prijateljem. Vračanje k naravi. Vračanje k elementarnosti. Vračanje v rodni kraj. Zakaj torej “do konca”?

Globalne podnebne spremembe se res dogajajo. Tudi lokalne podnebne spremembe se dogajajo. Smo res krivi ljudje? Na žalost mislim, da smo res.

In ne, nisem pisal o politiki.

.

S tem so najbrž dokončno pokopani tudi moji upi, da bi mogoče enkrat uspel te mojstre poslušati v živo. Njihova glasba in s tem tudi zapuščina Ricka Wrighta bo kljub temu ostala redna spremljevalka mojih dni, tako kot vedno do sedaj, vse od mojega prvega srečanja z njimi.

See you on the dark side of the moon, Rick.

“And I am not frightened of dying. Any time will do, I don’t mind. Why should I be frightened of dying? There’s no reason for it. You’ve gotta go sometime.”

Ne glede na to, sem sčasoma (mogoče zaradi vpliva Idrije) tudi sam začel prisegati na “trše” ritme in si občasno privoščil Ride The Lightning, Master Of The Puppets in še posebno takrat čisto svežo …And Justice For All. Seveda pa ne na račun bolj “mainstream” rock glasbe, da ne bo pomote. Čisto zares pa so mi Metallica sedli šele s “črnim albumom”, za katerega še vedno mislim, da je eden najboljših kitarskih albumov. Kako ironično, da so ravno ta album najbolj zvesti dotedanji oboževalci popljuvali. Ampak jaz še vedno mislim, da bolj na račun razširjenega občinstva in radijskih hitov, kot pa na račun resnične kvalitete albuma, kar pa so morali albumu tudi oni priznati.

Metallica so takrat res postali veliki (in odrasli), vendar pa je po takšnem vrhuncu težko nadaljevati pot navzgor in Metallici se je pot takrat očitno obrnila navzdol. Koncertne turneje so bile sicer razprodane, albumi, ki so sledili, so se prodajali odlično, vendar pa se prava Metallica ni več ponovila. Meni so se sicer na albumu ReLoad zdeli zelo dobri, ne pa tudi vrhunski. Potem so me razočarali s koncertom v Ljubljani (se mi zdi, da je bilo leta 1999), ki se mi je zdel resnično eden slabših, kar sem jih doživel. Dokončno pa sem jih “pokopal” z albumom St. Anger. Le-ta se mi je zdel (in se mi še vedno zdi) eno samo nakladanje in še z obupnim zvokom povrhu.

V soboto pa sem šel mimo trgovine s cd-ji in sem tako mimogrede pogledal v izložbo in tam uzrl cd z napisom Metallica. Ker je nosil meni neznan naslov Death Magnetic, sem ugotovil, da mora biti to nekaj novega, čeprav nisem vedel, da kaj novega od Metallice sploh prihaja. Priznam, najprej sem pomislil na St. Anger, ampak potem me je pa vendarle premamilo in sem vstopil v trgovino in si privoščil testno poslušanje. Nisem mogel verjeti, da poslušam Metallico iz leta 2008. Že na sredini prvega komada je bil album moj. Ravno zdaj ga poslušam šestič ali sedmič in zdaj že lahko rečem, Metallica se je vrnila. Takšna, kot smo jo čakali 15 let.

Album ni popoln, ni njihov najboljši, je pa odličen metalski izdelek, za leto 2008 pravzaprav vrhunski. Bobni so spet tisti pravi Ulrichovi, kitari se ponovno znata igrati in prepletati med sabo, solaže so dovolj hitre in dovolj melodične, riffi pa tisti njihovi pravi. Na zvoku bi se mogoče še dalo kaj narediti, ampak v primerjavi s St. Anger je stotine svetlobnih let boljši. Po dolgih letih (oz. desetletjih) so ponovno na album uvrstili tudi instrumentalni komad, 10-minutni  Suicide & Redemption je prava metalska poslastica. Mogoče manjka kakšna epska umetnina v stilu Master Of Puppets, ampak All Nightmare Long, The Day That Never Comes in The Judas Kiss so čisto dostojni nasledniki njihovim najbolj znanim epopejam. Sicer pa noben komad ni krajši od 6-ih minut!!

Še najbolj dolgočasna stvar tega albuma je njegov ovitek. Zdaj pa marš v trgovino in kupit novo staro Metallico. Ne bo vam žal.

Aja, še to, poglejte glavnega zvezdnika v videospotu, Yugo je končno dobil slavo, ki mu pripada.