Pojdi na vsebino

Skoraj je že konec…

…letošnjega dopusta, samo še par dni lenarjenja, potem pa se bo ponovno vrnil običajen ritem (bolj ali manj suhoparnega) vsakdana. Morje je za mano in začuda se danes zjutraj nisem zbudil z melanholijo v trebuhu. In to kljub temu, da sem skoraj zapadel v depresijo, ko smo včeraj zvečer iz jadranskih 35 prišli na podkrajskih 16°C in med potjo le za las zgrešili tudi neurje s točo v Ilirski Bistrici in okolici. Mogoče sem pa letos res dovolj napolnil baterije, da me vsaj nekaj mesecev nič ne spravi s tira. Osem dni brez kapljice dežja, morski zrak in čista slana voda v kombinaciji s prijetno družbo pri meni delajo čudeže.
In seveda sem tudi letos ob morju spoznal nekaj stvari:
- da nisem več mlad, ker me je nekdo vprašal, če me lahko tika (in seveda sem z veseljem dovolil).
- da je lepo oditi na dopust brez pričakovanj, ker letos pravzaprav nisem vedel, kam grem in delno niti s kom grem.
- da je nujno, da včasih izpustiš kontrolo nad vsem iz rok in enostavno počneš, kar počnejo ljudje, ki te obkrožajo (in potem ugotoviš, da nimaš vedno prav).
- da so kraji, ki na razglednici izgledajo grdi in pusti, lahko v resnici čudoviti.
- da je plavanje v morju sredi ničesar, kjer nikjer ne opaziš niti najmanjšega znaka civilizacije, skorajda prava transcendenca.
- da je manj lahko več.
- da je glasba, ki ljudi spravi v dobro voljo v vsakem primeru dobra, pa čeprav tebi ni preveč všeč.
Če pa me kdo vpraša, kakšna je bila knjiga, ki sem si jo pripravil za letošnji oddih na morju, mu ne morem odgovoriti, saj mi je uspelo prebrati zgolj kakšnih 70 strani. Pravzaprav mi ni bilo potrebno zapolnjevati časa z branjem in tudi tako je prav. In ja, letos sem plaval toliko, kot še nikoli.

Pag 2008 Morje samo za nas, brez direndaja v vodi

morje 2008 Raj za kopanje sredi ničesar in naš bazni tabor nekje tam vmes…

morje 2008 …in še z druge perspektive (tam spodaj je bilo res čudovito plavati)

Za konec pa še tole, kar me bo še kar nekaj časa spominjalo na letošnji dopust (in ni mišljeno kot reklama):

YouTube Preview Image

.

Zeitgeist

Ne, nisem imel v mislih filma z istim naslovom. Zeitgeist je tudi naslov zadnjega albuma Smashing Pumpkins, ki mi nikoli niso bili všeč. Ko so nizali uspešnice in prodajali albume v milijonskih nakladah, sem jaz poslušal čisto drugačno glasbo. Sicer mi niso bili antipatični in sem jih kar dobro “prebavljal”, ampak zgolj če mi jih je ponudil kakšen radijski glasbeni urednik. In ravno ko sem se nekoliko oddaljil od prakse zadnjih let (ko so mi sedli povečini progresivni metalci) in je na mojih zvočnikih začela prevladovati glasba tipa Leonard Cohen in celo Bob Dylan, se Corgan odloči, da bo ponovno snemal pod imenom Smashing Pumpkins. Corgan pravim zato, ker je zasedba močno prenovljena, ampak na koncu koncev je bil vedno prav on ključni član skupine. In novi Smashing Pumkins so sestavili grob kitarski album, ki je meni strašno všeč. Albumje izšel sicer že lani, ampak mi je v roke prišel šele pred kratkim.

Niti približno se ne poda zraven ostale glasbe, ki jo zadnje čase poslušam in vendar si ga zadnjih par tednov pogosto privoščim. Albuma ne bom opisoval, ker še nisem ugotovil, zakaj mi je sploh všeč (mogoče enkrat drugič). Na kratko lahko rečem le, da je album pravi zvočni zid - grob, neobdelan in apokaliptičen, ampak ima vseeno neko nalezljivo melodiko.

Upam, da me med dopustom ne bo preveč okupiral, saj dvomim, da njegova občutja sodijo ravno na plažo. Mogoče pa vendarle, saj:

Born of love and cast in light
Don’t you know we cannot die

YouTube Preview Image

P.S. To ni uradno izdan video, ampak posnetki, ki jih je nekdo nalepil na pesem Doomsday Clock.

Najbolj bran tednik v Sloveniji…

…naj bi bil slovenski tednik, vsaj tako trdijo njegovi avtorji. To je tistih 16 strani časopisnega papirja, ki nam ga tedensko vsilijo v nabiralnike in ki je v najboljšem primeru žalitev za inteligenčni kvocijent kateregakoli človeka, ki vsaj 5 minut dnevno vklopi možgane.

Če se za trenutek oddaljim od tega tednika, naj najprej povem, da sem jaz osebno tej vladi zelo hvaležen. Prav zaradi njihovega načina dela, njihove arogance do civilne družbe, črno-belega slikanja naše družbe in kameleonskih preobratov v pogledu na probleme, jim je uspelo, da sem postal skoraj popolnoma nezainteresiran za dnevno politiko. TV dnevnika (na kateremkoli programu) sploh ne spremljam več, ne kupujem dnevnih časopisov, višek informiranja mi predstavlja, če preberem naslove na keterem od spletnih portalov, pa še to zgolj zato, da vem, če se slučajno v naslednjih treh dneh pripravlja 3. svetovna vojna ali konec sveta . Če verjamete ali ne, to mi je postalo všeč, saj se ne obremenjujem s stvarmi, na katere tako ali tako nimam vpliva.

Zaradi te moje nove navade, sem izpustil vse volitve in referendume od prejšnjih parlamantarnih volitev naprej, trdno sem bil odločen, da bom izpustil tudi naslednje volitve. Ampak slovenski tednik me je prepričal v obratno. Kajti, če nas vladajoča garnitura posiljuje s takšnim nesramnim in praznoglavim populizmom in neargumentirano propagando, kot je moč videti v pisarijah slovenskega tednika, potem je vendarle kakršnakoli alternativa dobrodošla. Vsebina me niti ne zanima toliko, ampak način pisanja, ki ne upošteva nikakršne etike in žaljiv ter omalovažujoč odnos do vseh političnih ali drugačnih nasprotnikov, ne spada v katerokoli resno publikacijo. Niti približno se mi ne sanja, komu naj bi na naslednjih volitvah šel moj glas, ampak komurkoli bo že namenjen, to ne bo glas podpore, ampak glas proti takem načinu komuniciranja z ljudmi, enostranskemu prikazovanju dogodkov in zasmehovanju vseh drugačemislečih.

Ampak recepti so pa dobri, pravijo ženske. Na žalost imajo recepti z novinarskim delom ravno toliko skupnega, kot avtorji člankov v slovenskem tedniku.

Svet v vzvratnem ogledalu

Dejstvo, da se v tem trenutku nahajam v Podkraju in ne v New Yorku, ne spremeni ničesar glede bistva mojega obstoja. Prav tako ni preveč pomembno, da je na koledarju zapisana letnica 2008, ki označuje zgolj del zaporedja v nekem namišljenem štetju. Tako prostor, kot čas, sta samo dve dimenziji, ki nam pomagata obstajati v materialnem svetu, v smislu našega duhovnega bivanja, pa nam samo otežujeta čutiti in spoznavati Resnico.
Po drugi strani pa nam ravno ti dve dimenziji omogočata, da smo lahko razmišljujoča bitja in nam pomagata pri komunikaciji, saj le-ta brez njiju ne bi bila možna. Le redko pa se zavemo, da smo zmožni tudi drugačne komunikacije, ki poteka samo na duhovni ravni, brez čutil in izven okvirov besednih zvez. Seveda smo ves naš obstoj tako močno podredili vsem materialnim okvirom, da se našega duhovnega obstoja le redko zavemo, kaj šele da bi poskušali občasno eksistirati le (ali tudi) na duhovnem nivoju.
Ampak včasih je vendarle nujno popolnoma izklopiti vsa naša običajna zaznavanja, obstajati ujeti izven časa in prostora, ne da bi videli svet okrog sebe, ne da bi slišali karkoli (razen tišine), ne da bi mislili na karkoli.

Pogled v vzvratno ogledalo nam včasih pomaga razumeti, da tudi, ko se odpeljemo mimo, prostor in čas za nami še vedno obstajata in nista (več) nujno takšna, kot smo ju še trenutek nazaj zaznali. Vendar pa kljub temu, da se prostor in čas kažeta bolj jasno v vzvratnem ogledalu, si ne moremo privoščiti vožnje z avtomobilom, ne da bi ju dojemali točno zdaj in točno tukaj. Zato je pametno vsaj občasno tudi v običajnem vsakodnevnem razmišljanju izklopiti vsaj kategorijo prihodnosti, če že ne tudi preteklosti in se posvetiti trenutku. Življenje je na ta način veliko lažje in mnogo bolj resnično, pa čeprav ujeto v materialne dimenzije, ki smo si jih ustvarili sami.

Poletno branje

Že kar nekaj let sem precej len, kar se tiče branja leposlovja in mi uspe med letom prebrati zgolj tri do štiri knjige. Je pa postala kar ustaljena navada, da vsako leto med dopustom preberem ali vsaj poskusim prebrati eno knjigo. Ponavadi izberem kakšno lažje branje, ki pa vendarle mora imeti kolikor toliko spodobno vsebino. Do sedaj sem imel kar srečno roko pri izbiri in so mi knjige hkrati pomenile dobro zabavo, sprostitev in tudi nekaj dodane vrednosti, kar se vsebine tiče. Ne vem pa, ali je naključje ali pač ne, da ravno za poletni čas izberem zgodovinske ali biografske romane.
Sledi seznam mojih “dopustniških” knjig zadnjih par let:
1. Kar Bruckner – Zlati faraon
Zgodovinski roman o času Tutankamonovega življenja, ki pa se nam razkriva skozi zgodbo, ki se začne šele po njegovi smrti.

2. Christian Jacq – Ramzes: Sin luči
3. Christian Jacq – Ramzes: Tisočletni tempelj
4. Christian Jacq – Ramzes: Bitka pri Kadešu
5. Christian Jacq – Ramzes: Vladarica Abu Simbela
6. Christian Jacq – Ramzes: Pod zahodno akacijo
To je zbirka petih romanov, ki jih je napisal egiptolog Christian Jacq in je odlična združitev znanih zgodovinskih dejstev in domnev ter špekulacij o življenju faraona Ramzesa. Branje je precej lahkotno, vendar pa je vsebina bogata in vam bo živo pričarala življenje v starem Egiptu in mogoče celo spremenila pogled tudi na kasnejšo zgodovino, saj so se v času Ramzesa dogajale tudi že nekatere biblijske zgodbe in tako v teh knjigah srečamo tudi nekoliko drugačnega Mojzesa.

7. Paul Barz – Mozart
Kot že naslov pove, je to roman o Mozartu. Zgodba se sicer prične ob koncu njegovega življenja, vendar pa se pripoved zadnjih mesecev Mozartovega ustvarjanja prepleta z njegovim celotnim življenjem. Tudi ta knjiga ni zahtevno branje, ampak nam kljub temu da odličen vpogled v zakulisno življenje glasbenega genija.

8. Robert Harris – Pompeji
Še en zgodovinski roman, ki delno sloni na zgodovinskih dejstvih, delno pa je fiktiven, seveda zgolj z namenom, da nas skozi zgodbo o zadnjih dneh rimskega mesta, drži v napetem pričakovanju. Tudi ta roman nam odlično pričara življenje v določenem zgodovinskem obdobju, je tudi natančen prikaz dogodkov, ki so se dejansko zgodili, vendar pa v nobenem trenutku ne zanemarja zgodbe.

Za dopustniško branje bi verjetno bila zanimiva tudi kakšna knjiga mojstra grozljivk Stephena Kinga. Zadnje čase na take vrste knjig sicer ne prisegam več, sem jih pa kar nekaj časa dobesedno požiral. Prva njegova knjiga, ki je bila prevedena v slovenščino in prva, ki sem jo prebral, je Cujo. Sledile so Mačje pokopališče, Christine, Skrivno okno skrivni vrt, Hujšaj… Za vse tiste, ki vas ne moti branje v angleškem jeziku, pa obstaja nešteto njegovih knjig. King ima zanimiv slog pisanja, dodelane karakterje, napetost se stalno stopnjuje in vedno je vse skupaj zavito v skrivnostnost in fantazijo, ampak vedno ravno na meji resničnega ali možnega oz. le kanček preko.
Prav tako priporočam za poletno branje karkoli od Douglasa Adamsa, obvezen je seveda Štoparski vodnik po galaksiji in njegova nadaljevanja. Pravkar pa sem končal z branjem Holistične detektivske pisarne Dirka Gentlyja, ki je prav tako polna duhovitosti, sarkazma in originalnosti.
Za letošnji dopust pa je že pripravljena Skrivnostna večerja avtorja Javierja Sierre. Ja, uganili ste, tudi letos grem med dopustom na potovanje v zgodovino. Več o knjigi pa po dopustu v avgustu.

Čimveč prijetnega branja vam želim.

Knjige